Legenda pravi, da je otočje Brionov del prvotnega raja, ki je ostal po uničujočem pohodu zla. Ni presenetljivo potemtakem, da slišimo, da je vse najlepše v Istri zbrano na teh dobrih 700 hektarjih in da so Brioni najlepši od biserov v ogrlici jadranskih otokov. Pooseblja jih največji med otoki – nekoč mondeni Veliki Brion. O Malem Brionu pa večina ljudi ve precej manj.

Dobrodošli! Dovolite, da vas popeljemo na kratko popotovanje po tem čarobnem otoku v severnem delu Brionskega otočja.

Ta avdio vodnik lahko poslušate kjerkoli in kadarkoli: doma, v hotelu ali na plaži, pred odhodom na počitnice ali ko ste že v Istri. Pazite le, da med poslušanjem ostanete pozorni na svet okoli sebe in ne prezrete morebitne nevarnosti.

Torej pričnimo z odstiranjem tančic, ki zakrivajo skrivnosti Malega Briona.

Predvideva se, da sta bila Veliki in Mali Brion v pradavnini eno. Sčasoma ju je ločilo dvigovanje morske gladine in erozija, ki so jo povzročali močni morski tokovi. Veliki Brion je bil vedno gospodarsko in kulturno središče celotnega otočja. Bogata nahajališča kakovostnega apnenca in nekoliko bolj odročna in izpostavljena lega so Malemu Brionu namenili drugačno usodo.

Dolgo preden so se na Brionsko otočje naselili prvi ljudje, so se tod potepali dinozavri. O tem priča čez 200 odtisov njihovih stopal izpred 100-120 milijonov let.

Prve človeške sledi pa so seveda mnogo mlajše in izvirjao iz neolitika. Prvi prebivalci so se ukvarjali s kmetijstvom, lončarstvom, lovom in ribolovom. Spretno so znali oblikovali tudi orodje in orožje iz kamna.  Količina najdenih kamnitih okruškov kaže, da so verjetno že takrat imeli nekakšno delavnico za obdelavo kamna.

Verjetno zaradi negotovosti, ki so jo povzročili vdori novih indoevropskih ljudstev na to področje v 2. tisočletju pred našim štetjem, so prebivalci teh krajev svoja bivališča iz odprtih predelov otočja premaknili na vzpetine, kjer so si sezidali kamnita gradišča. Obdajali so jih močni kamniti nasipi, ki so jih skrbno  sezidali na suho – Gradina na Velikem Brionu jih je imela celo tri. Ostankov kamnitih prebivališč iz tega obdobja je na Velikem Brionu več, na Malem pa vemo le za enega.

Kamnoseštvo je imelo pomembno vlogo tudi v obdobju, ko so Brionskemu otočju vladali Rimljani. Po svojem prihodu na to področje v 2. stoletju pred našim štetjem so pričeli vzpostavljati drugačne družbene odnose ter pospešeno spreminjali podobo otokov. Zgradili so vrsto kamnitih podeželskih pristav, ki so jih obkrožale velike posesti in ki so jih imenovali »villae rusticae«, impozantno »villo maritimo«, ribnik, terme in templje, posvečene Neptunu, Veneri in drugim božanstvom. Tudi na Malem Brionu je bila »villa rustica«, žal je njenih ostankov malo.

V času Rimljanov je cvetelo tudi vinogradništvo, oljkarstvo in kamnoseštvo. Trgovati pa se je pričelo tudi z brionskim kamnom.

Rimljani so gradnjo s kamnom tehnološko izpopolnili: učvrstili so jo z uporabo veziva, tj. malte. Za nov način gradnje so potrebovali apno, zato so na Brionih verjetno že takrat vzniknile apnenice  – tudi na Malem Brionu, kjer je bilo kamenja in drv za kurjavo  dovolj. Pridelava apna je na otočju zamrla šele sredi 20. stoletja.

Kamnolomi so bili v rimskem obdobju blizu obale, zaradi česar je bilo natovarjanje ladij preprosteje. Bloke kamenja so do obale vlekli po gredah, ki so bile vkopane v zemljo in namazane z lojem. Po njih je drsela lesena konstrukcija za prevoz kamna, ki je spominjala na dvoje sani, povezanih s prečnimi gredami.

Po propadu Rimskega cesarstva leta 476 sledijo stoletja velikih sprememb. Zgodovino na Brionih pišejo Vzhodni Goti, Bizantinci, Franki in Slovani. Še posebej živahno je bilo področje nekdanje rimske vile v zalivu Dobrika na Velikem Brionu. Na njenem mestu so zgradili novo naselje, okrog njega pa zaradi negotovih časov pozne antike še mogočno obzidje. Ostanki teh gradenj so še danes vidni. Sužnjelastniške odnose je postopoma zamenjal fevdalni sistem.

S prihodom Beneške republike v 14. stoletju nastopi dolgo obdobje vzponov in padcev zaradi ponavljajočih se epidemij kuge in malarije. Kamnoseki so intenzivno pridobivali kamen in ga pošiljali v Benetke. Tam krasi marsikatero palačo – domneva se, da tudi Doževo. Po propadu Beneške republike ali Serenissime leta 1797 nastopi stoletje stagnacije zaradi malarije, ki je ne uspe sanirati niti Napolonov guverner Ilirskih provinc.

Spečo lepotico je konec 19. stoletja uspelo prebuditi šele avstrijskemu industrijalcu Paulu Kupelwieserju. Ta je s pomočjo Nobelovca dr. Roberta Kocha izkoreninil malarijo, s pomočjo odličnega vrtnarja Alojza Čufarja pa zasadil parke in obnovil vinograde. Iz Brionov je Kupelwieserju uspelo narediti najbolj mondeno avstroogrsko letovišče in vanj privabiti ljudi svetovnega slovesa.

Malariji navkljub se je še pred vzponom Brionov pričela neka druga zgodba, ki je Malemu Brionu povsem spremenila podobo. Leta 1853 je Pulj postal glavno vojno pristanišče Avstro-Ogrske: zgradili so arzenal, ladjedelnico ter vrsto objektov, ki so bili nujni za delo vojske in njenih strokovnjakov. Seveda je bilo to potrebno tudi varovati in Brioni so bili zaradi svoje geografske lege idealni za to vlogo. Od prve mogočne vojne utrdbe na Straži na Velikem Brionu naprej je avstroogrska vojska do konca 1. svetovne vojne nenehno gradila nove utrdbe in položaje za topove in torpede, ki so v tistem času predstavljali najsodobnejši in najučinkovitejši način obrambe pristanišča z morske strani.

Najpomembnejša utrdba na Malem Brionu je bila Fort Brioni Minor, ki je varovala dostop do Pulja prek Fažanskega kanala. Na otoku je bilo kar deset fortifikacijskih zgradb, med njimi pa kilometri cest in železniških tirov.  Obiskovalci otoka si jih danes lahko ogledamo in prisluhnemo njihovim zgodbam.

Podobe raja na zemlji so se tako vsa tisočletja človekovega bivanja na Brionih prepletale s podobami vojn, bolezni in tesnobe. Tudi na Malem Brionu. Še v svojem najbolj glamuroznem obdobju je bilo Brionsko otočje hkrati tudi nabolj utrjeno vojaško področje daleč naokrog.

Odšli so kamnoseki. Odšli admirali in vojaki. Odšli Rimljani, Goti, Franki, Avstrijci in Benečani. Mali Brion končno lahko pokaže svoj pravi obraz. Neobremenjen s preteklostjo je končno v sozvočju s seboj: z bujnim rastlinjem, ptiči, jeleni in mufloni. Zrak dehti po mirti in rožmarinu, sliši se zvok čričkov in šumenje valov.

Poleti, ko se noč prav počasi spušča, gledališčniki večer za večerom pripovedujejo zgodbe ter pojejo pesmi, ki razkrivajo resnico o svetu in o nas samih. Takrat se čas za hip ustavi, da se lahko v tišini dotaknemo bistva. Ko se zastor spusti in zadnji obiskovalec odide, je otok spet prepuščen morju, soncu in vetru. Kot takrat, ko je otok zapustil Prospero, potem ko je odvrgel svojo knjigo čarovnije v morje. Mali Brion je sedaj otok Ariela, otok poezije, glasbe in dobre volje.

Legenda kaže da je brijunsko otočje dio izvornog raja, koji je preostao nakon razornog pohoda zla. Ne iznenađuje, stoga, kad čujemo, da se sve najlijepše u Istri skupilo u tih 700 hektara te da su Brijuni jedni od najljepših bisera među jadranskim otocima. Predstavlja ih najveći među otocima – nekoć mondeni Veliki Brijun. O Malom Brijunu međutim većina ljudi zna puno manje.

Dobrodošli! Dopustite, da vas povedemo na kratko putovanje po tom čarobnom otoku koji se smjestio u sjevernom dijelu brijunskog arhipelaga.

Ovaj audio vodič možete poslušati bilo kada i bilo gdje: kod kuće, u hotelu ili na plaži, prije odlaska na godišnji odmor ili kada ste već u Istri. Samo pripazite da pri slušanju ostanete pažljivi i da ne zanemarite potencijalne opasnosti.

Stoga započnimo s otkrivanjem tajni Maloga Brijuna.

Smatra se da su Veliki i Mali Brijun u prapovijesti činili jedno. S vremenom otoci su razdvojeni podizanjem morske razine i erozijom uzrokovanom jakim morskim strujama. Veliki Brijun je oduvijek bio gospodarsko i kulturno središte arhipelaga. Bogata ležišta kvalitetnog vapnenca i pomalo izolirani položaj, Malom su Brijunu, dodijelili drugu sudbinu.

No, davno prije nego su Brijune naselili prvi ljudi, ovdje su se šetatli dinosauri. O tome svjedoči više od 200 otisaka njihovih stopala starih 100-120 milijuna godina.

Prvi ljudski tragovi su naravno mnogo mlađi i potječu iz neolitika. Ovi prvi stanovnici otoka bavili su se poljoprivredom, lončarstvom, lovom i ribolovom. Spretno su izrađivali oruđe i oružje od kamena. Zapravo, količina pronađenih kamenih ulomaka pokazuje da su vjerojatno već tada imali radionicu za obradu kamena.

Vjerojatno zbog neizvjesnosti uzrokovane prodorima novih indo-europskih naroda na ovo područje u 2. tisućljeću prije Krista,naselja otvorenog tipa zamijenjuju se onima na uzvisinama koja se utvrđuju. Ogradili su ih moćnim kamenim bedemima sagrađenim u tehnici suhozida. Gradina na Velikom Brijunu bila je ograđena sa tri bedema. Na otočju je bilo više takvih naselja, a jedno se nalazilo i na Malom Brijunu.

Klesarstvo je imalo važnu ulogu u razdoblju kada brijunskim arhipelagom vladaju Rimljani. Nakon dolaska na ovo područje u 2. stoljeću prije Krista, počeli su uspostavljati nove društvene odnose i ubrzano mijenjaju sliku otoka. Od kamena su izgradili više gospodarskih vila s posjedima – villae rusticae, te impozantnu villu maritimu, ribnjak,terme i hramove posvećene Neptunu, Veneri i drugim božanstvima. Na Malom Brijunu također je bila villa rustica, čiji su ostaci sačuvani tek u tragovima. Rimljani se na otoku bave vinogradarstvom, maslinarstom i vađenjem kamena. Počelo se trgovati brijunskim kamenom.

Rimljani su gradnju u kamenu tehnički usavršili: ojačali su je upotrebom veziva, tj. žbuke. Za nov način gradnje bilo im je potrebno vapno. Na otočju se vjerojatno već tada javljaju vapnenice na mjestima  gdje je bilo dovoljno kamenja i drva za potpalu. Proizvodnja vapna na otočju zamire sredinom 20. stoljeća. –

Kamenolomi se u rimsko doba nalaze u blizini obale što je činilo utovar na lađe jednostavnijim. Kamene blokove su do obale vukli po ležajevima/gredama koje su bile ukopane u zemlju i podmazane lojem. Po njima je klizila drvena konstrukcija za prijevoz kamena koja podsjeća na dvije sanjke povezane poprečnim gredama.

Nakon propasti Zapadnog Rimskog carstva 476. godine, slijede stoljeća velikih promjena. Povijest na Brijunima pišu Istočni Goti, Bizantinci, Franci i Slaveni. Posebno je bilo aktivno područje nekadašnje rimske vile u uvali Dobrika na Velikom Brijunu. Na njenom mjestu je izgrađeno novo naselje koje je  u nesigurnim vremenima kasne antike ograđeno moćnim zidinama. Ostaci tih građevina i danas su vidljivi. Robovlasničke odnose postupno je zamijenio feudalni sustav.

Brijuni u 14. stoljeću dolaze pod vlast Mletačke Republike. Zbog učestalih epidemija kuge i malarije, na Brijunima se izmijenjuju razdoblja uspona i padova. Kamenoklesari su intezivno vadili kamen i slali ga u Veneciju gdje se koristi za gradnju i sanaciju mnogih palača, između ostalih i Duždeve. Nakon propasti Mletačke Republike 1797. godine, zbog malarije nastupa stoljeće stagnacije. Brijune ne uspijeva oživiti niti Napolonov guverner ilirskih provincija

Brijuni se ponovno počinju razvijati krajem 19. stoljeća kada ih kupuje austrijski industrijalac Paul Kupelwieser. Uz pomoć nobelovca i bakteriologa dr. Roberta Kocha iskorjenjuje malariju, a uz pomoć šumara Alojza Čufara oblikuje parkove i obnavlja vinograde. Za vrijeme Kupelwiesera, Brijuni su postali poznato mondeno austro-ugarsko odmaralište i privlačili su tadašnju svjetsku elitu.

Unatoč malariji, a prije uspona Brijuna, započela je druga priča koja je potpuno promijenila sliku Malog Brijuna. Godine 1853., Pula postaje glavna vojna luka Austro-Ugarske ratne mornarice: izgrađen je arsenal, brodogradilište i niz objekata koji su bili potrebni za rad vojske i njihovih stručnjaka. Naravno, luku je bilo potrebno zaštititi, a Brijuni su zbog svoga geografskog položaja bili idealni za tu ulogu. Od prve vojne utvrde na Straži na Velikom Brijunu pa sve do kraja 1. Svjetskoga rata, austro-ugarska je konstantno gradila nove utvrde i pozicije za topove i torpeda, koji su u tom trenutku bili najmoderniji i najučinkovitiji način obrane luke sa morske strane.

Najvažnija utvrda na Malom Brijunu bila je Fort Brioni Minor, koja je štitila prilaz Puli kroz Fažanski kanal. Na otoku je bilo desetak fortifikacijskih objekata, kilometri cesta, željezničke tračnice.  Posjetitelji otoka i danas ih mogu vidjeti i poslušati njihove priče.

Tijekom tisuća godina čovjekova prisustva na Brijunima slike raja na zemlji izmijenjuju se sa slikama ratnih zbivanja, bolesti i tjeskobe. Također i na Malom Brijunu. Čak i u svom najglamuroznijem razdoblju, Brijunsko otočje bilo je nadaleko najutvrđenije vojno područje.

Otišli su kamenoklesari. Otišli su admirali i vojnici. Otišli su Rimljani, Goti, Franci, Mlečani i Austrijanci. Mali Brijun može konačno pokazati svoje pravo lice. Neopterećen prošlošću konačno je u skladu sa sobom: s bujnom vegetacijom, pticama, jelenima i muflonima. Zrak miriši po mirti i ružmarinu, čuje se pjev cvrčaka i šum valova.

Ljeti, kada noć polako pada, kazališni umjetnici pripovjedaju priče i pjevaju pjesme koje otkrivaju istinu o svijetu i nama samima. Tada na trenutak svijet zastaje i u tišini možemo dotaknuti bivstvo. Kada se zastor spusti i zadnji posjetitelj otiđe, otok je opet prepušten moru, suncu i vjetru. Kao kada je Prospero napustio otok i bacio svoju knjigu čarolija u more. Mali Brijun je sada otok Ariela, otok poezije, glazbe i dobre volje.

La legenda narra che l’arcipelago di Brioni faceva parte del Paradiso, che si è salvato dalla marcia distruttiva del male. Perciò non sorprende che tutte le bellezze dell’Istria sono concentrate in questi 700 ettari e che i Brioni sono la perla più bella nella collana delle isole dell’Adriatico. Le rappresenta la più grande delle isole, una volta mondana, Brioni Maggiore. Brioni Minore, invece, non è conosciuta così bene.

Benvenuti! Permetteteci di accompagnarvi in un breve viaggio su questa isola magica nella parte nord dell’arcipelago dei Brioni.

Questa audioguida può essere ascoltata ovunque e in qualsiasi momento: a casa, in albergo o in spiaggia, prima della partenza per le vacanze oppure quando siete già in Istria. L’unica cosa a cui dovete fare attenzione è osservare il mondo che vi circonda e non trascurare i possibili pericoli.

Cominciamo quindi a svelare i segreti di Brioni Minore.

Si presuppone che nella preistoria Brioni Maggiore e Minore formassero un’isola sola. Nel tempo si divisero a conseguenza dell’innalzamento del livello del mare e dell’erosione causata da forti correnti marine. Brioni Maggiore è sempre stata il centro economico e culturale di tutto l’arcipelago.  Ricchi giacimenti di calcare di qualità e la sua posizione più distante ed esposta ha segnato un destino diverso per Brioni Minore.

Prima dell’insediamento dell’uomo, sulle isole ci passeggiavano i dinosauri. Ne sono testimoni le oltre 200 impronte dei loro piedi risalenti a 100-120 milioni di anni fa.

Le prime tracce dell’uomo, che sono molto più recenti, risalgono al periodo neolitico. I primi abitanti si occupavano di agricoltura, arte del vasaio, caccia e pesca. Erano abili nel formare utensili e armi di pietra. A dire il vero la quantità di frammenti di pietra trovati indica che probabilmente già allora avevano un laboratorio per la lavorazione della pietra.

Probabilmente vista l’incertezza in seguito alle invasioni dei nuovi popoli indoeuropei in questa zona nel 2o secolo avanti Cristo, gli abitanti di questi posti decisero di trasferire le abitazioni da zone aperte sulle sommità delle alture dove costruirono castellieri di pietra.  Gli argini di pietra che li circondavano erano costruiti con cura e in tecnica a secco – Gradina su Brioni Maggiore ne aveva addirittura tre. I resti di queste abitazioni in pietra sono molti su Brioni Maggiore, su Brioni Minore invece ce n’è solo uno.

La lavorazione della pietra ha svolto un ruolo importante anche nel periodo in cui sulle isole Brioni regnavano i Romani. Dopo il loro arrivo nel secondo secolo avanti Cristo, iniziarono a stabilire rapporti sociali diversi e cambiarono l’immagine delle isole. Costruirono una serie di tenute rustiche circondate da grandi poderi chiamate  »villae rusticae«, l’imponente »villa maritima«, vivai con pesci, terme e templi dedicati a Nettuno, Venere e alle altre divinità. Anche su Brioni Minore c’era una »villa rustica«, ma purtroppo ci sono solo pochi resti.

Al tempo dei Romani fiorivano anche la viticoltura, l’olivicoltura e la lavorazione della pietra. È iniziato anche il commercio con la pietra delle isole Brioni.

I romani perfezionarono tecnologicamente la costruzione con la pietra: la rafforzarono con l’utilizzo della malta come legante. Per questo nuovo metodo di costruzione gli serviva la calce e forse proprio perciò sulle isole Brioni sorsero i calcifici, anche su Brioni Minore dove c’era abbastanza pietra e legna per il funzionamento del forno per la cottura della calce.

Nel periodo Romano le cave erano posizionate vicino alla costa permettendo così di caricare le navi in modo semplice. I blocchi di pietra venivano trainati fino alla costa su travi interrate nel suolo e spalmate con del grasso. Su queste scivolava una struttura in legno che trasportava la pietra e che è simile a due slitte collegate trasversalmente.

Dopo la caduta dell’Impero Romano nel 476 si susseguono periodi di grandi cambiamenti. Scrivono la storia delle Isole Brioni i Goti dell’Est, i Bizantini, i Franchi e gli Slavi. Particolarmente vivace fu la zona dell’ex villa nella baia di Dobrika su Brioni Maggiore. Al suo posto venne costruito un abitato circondato, dati i tempi incerti nella tarda antichità, da un possente muro di cinta. I resti di queste costruzioni sono ancora visibili. Lo schiavismo venne man mano sostituito dal sistema feudale.

Con l’arrivo della Repubblica di Venezia nel 14o secolo ha inizio un lungo periodo di alti e bassi causati dal ripetersi di epidemie di peste e malaria. Gli scalpellini svolgevano un’intensa attività di lavorazione della pietra per mandarla a Venezia dove orna molti palazzi – si presuppone anche il Palazzo Ducale. Dopo il crollo della Serenissima nel 1797 inizia un periodo di stagnazione a causa della malaria che non riesce a sanare nemmeno il governatore delle Provincie Illiriche di Napoleone.

La bella addormentata viene risvegliata alla fine del 19o secolo dall’industriale austriaco Paul Kupelwieser che con l’aiuto del premio Nobel il dott. Robert Koch debella la malaria, con l’aiuto del rinomato giardiniere  Alojz Čufar, invece, pianta parchi e rinnova i vigneti.  Kupelwieser riesce a trasformare le Isole Brioni nella località di villeggiatura più mondana dell’ Impero Austro-Ungarico e ad attrarre ospiti di fama mondiale.

Nonostante la malaria, nel periodo prima dell’ascesa di Brioni iniziò un’altra storia che cambiò completamente l’immagine di Brioni Minore. Nel 1853 il porto di Pola diventa base della marina da guerra dell’Austia-Ungheria: vengono costruiti un arsenale, un cantiere navale e una serie di edifici strettamente necessari per il lavoro dell’esercito e dei suoi specialisti. Ovviamente c’era bisogno anche di proteggere il tutto e le Isole Brioni, grazie alla loro posizione geografica, erano perfette per svolgere questo ruolo.  Dalla prima possente fortezza a Straža su Brioni Maggiore in poi l’esercito Austro-Ungarico continuò a costruire fino alla fine della prima guerra mondiale nuove fortezze e posizioni per cannoni e siluri che in quel tempo rappresentavano il metodo più moderno ed efficace per la difesa del porto dalla parte del mare.

La fortificazione più importante su Brioni Minore era Fort Brioni Minor, che proteggeva l’accesso a Pola attraverso il canale di Fasana. Sull’isola c’erano dieci edifici fortificati, tra loro invece c’erano chilometri di strade e binari. I visitatori delle isole di oggi ne possiamo vedere i resti e ascoltare la loro storia.

L’immagine del paradiso terreno si è intrecciata per millenni con immagini di guerra, malattia e angoscia. Anche su Brioni Minore. Anche nel suo periodo più splendente l’arcipelago di Brioni fu contemporaneamente anche la zona militare più fortificata nei dintorni.

Se ne sono andati gli scalpellini. Se ne sono andati gli ammiragli e i soldati. Se ne sono andati i Romani, i Goti, i Franchi, gli Austriaci e i Veneziani. Brioni Minore può mostrare il suo vero volto. Non gravato dal passato e finalmente in armonia con se stessa: con la folta vegetazione, gli uccelli, i cervi e i mufloni. L’aria profuma di mirto e rosmarino, si sente il suono delle cicale e il fragore del mare.

D’estate, quando la notte cala lentamente, gli attori di teatro raccontano storie sera dopo sera e cantano canzoni che svelano il segreto del mondo e di noi stessi. Allora il tempo si ferma per un attimo affinché possiamo cogliere l’essenza nel silenzio. Quando cala il sipario e se ne va l’ultimo spettatore, l’isola è affidata al mare, al sole e al vento. Come quando fu lasciata da Prospero dopo che aveva gettato in mare il suo libro di magia.  Brioni Minore adesso è l’isola di Ariel, l’isola della poesia, della musica e del buon umore.

Die Legende besagt, dass die Inselgruppe Brioni Teil des ursprünglichen Paradieses waren bzw das, was nach dem zerstörerischem Durchgang des Bösen übrig geblieben ist.  Daher überrascht es nicht zu hören, dass sich alles Schöne in Istrien auf diesen gut 700 Hektar befindet. Brioni gelten als schönstes Juwel der adriatischen Inseln. Bekannt durch die ehemals modene Insel Veliki Brion. Viel zu wenig aber weiss man über die Insel Mali Brion.

Herzlich Willkommen ! Begleiten Sie uns auf einer kurzen Reise über diese zauberhafte Insel im nördlichen Teil der Inselgruppe Brioni.

Dieser Audioguide kann jederzeit und überall benutzt werden: zu Hause, im Hotel oder am Strand, vor Ihrer Abreise oder während Sie sich schon in Istrien befinden. Achten Sie lediglich auf das Geschen und die möglichen Gefahren um sich herum.

Beginnen wir nun mit der Entdeckung  der Geheimnisse der Insel Mali Brion.

Es wird angenommen, dass Veliki und Mali Brion in prähistorischer Zeit vereint waren. Getrennt wurden sie durch den Anstieg des Meeresspiegels und Erosionen, die durch starke Meeresströmungen verursacht wurden. Veliki Brion war seit jeher das wirtschaftliche und kulturelle Zentrum der gesamten Inselgruppe. Die Insel Mali Brion aber hatte aufgrund reicher Vorkommen an hochwertigem Kalkstein und der etwas abgelegenen Lage eine völlig andere Bedeutung.

Lange bevor die ersten Menschen die Inseln besiedelten, gab es dort Dinosaurier. Dies belegen über 200 Fussabdrücke, die bis auf ca. 100 – 120 Millionen Jahre zurück datieren.

Die ersten menschlichen Spuren sind natürlich viel jünger und stammen aus der Jungsteinzeit. Die ersten Bewohner waren mit der Landwirtschaft, Keramik, Jagd und Fischerei beschäftigt. Sehr geschickt waren sie bei der Anfertigung von Werkzeugen und Waffen aus Stein. Die Menge der gefundenen Steinfragmente zeigt, dass sie wahrscheinlich schon damals  eine Art Werkstatt zur Steinverarbeitung hatten.

Durch das Eindringen von neuen indogermanischen Völkern auf dieses Gebiet im 2. Jahrtausend v. Chr., sind die Bewohner  von den offenen Bereichen der Insel auf die Hügel umgesiedelt, wo sie sich Steinfestungen bauten, umgeben von starken Steindämmen – ein Trockenbau von dem es auf Veliki Brion drei gab. Überreste von Steinhäusern aus dieser Zeit gibt es auf Veliki Brion mehr, auf Mali Brion nur einen.

Schon in der der römischen Zeit spielte das Gewerbe des Steinmetzes eine wichtige Rolle. Nach ihrer Ankunft auf diesem Gebiet im 2. Jahrhundert v. Chr. begannen sie soziale Beziehungen aufzubauen und das Erscheinungsbild der Inseln zu verändern. Sie bauten zahlreiche ländliche Gebäude, umgeben von grossen Landgütern, die als “villa rustica” benannt wurden, ebenso die beeindruckende “villa maritimo”, Teiche,sowie Neptun, Venera  und anderen Göttern gewidmete Spa- und Tempelanlagen . Auch auf Mali Brion gab es “villa rustica” von denen leider nur wenig übrig ist.

In der Römerzeit blühte der Wein- und Olivenanbau und das Gewerbe des Steinmetzes. Auch der Handel mit Stein  hatte hier seinen Anfang.

Die Römer haben den Bau mit Stein technologisch ausgereift: sie verwendeten Mörtel als  Bindemittel. Für diese neue Bauart wurde Kalk benötigt, deshalb entstanden dort wahrscheinlich schon damals Kalkproduktionen  – auch auf Mali Brion, wo es ausreichend Stein und Brennholz gab. Die Herstellung von Kalk auf den Inseln ist erst Mitte des 20. Jahrhunderts eingestellt worden.

Steinbrüche waren in der römischen Zeit immer in der Nähe der Küste, was das Beladen der Schiffe vereinfachte. Steinblöcke wurden zur  Küste durch Graben gezogen, die in den Boden gegraben waren und mit Fett geschmiert wurden. So rutschte die hölzerne Struktur mit dem Stein, was an eine Schlittenkonstruktion erinnerte.

Nach dem Fall des Römischen Reiches im Jahr 476 folgten  Jahrhunderte mit großen Veränderungen. Die Geschichte der Inselgruppe Brioni wurde von den Ostgoten, Byzantiner, Franken und Slawen geschrieben. Besonders lebhaft war das Gebiet der ehemaligen römischen Villa in der Bucht Dobrika auf Veliki Brion. Hier enstand ein neues Dorf um das,wegen der unsicheren Zeiten der Spätantike, eine mächtige Mauer gebaut wurde. Die Überreste dieser Werke sind noch immer zu besichtigen. Die Sklaverei wurde nach und nach durch das Feudalsystem ersetzt.

Mit der venezianischen Herrschaft im 14. Jahrhundert begann eine lange Zeit der Höhen und Tiefen mit immer wiederkehrenden Epidemien wie Pest und Malaria. Steinmetze haben sehr intensiven Steinabbau betrieben und diesen nach Venedig gebracht. Viele Paläste wurden damit verziert – man glaubt, dass auch der Dogenpalast Brioni-Steine trägt. Nach dem Fall der Republik Venedig im Jahre 1797 beginnt ein Jahrhundert der Stagnierung aufgrund von Malaria, die auch Napoleons Gouverneur der Illyrischen Provinzen nicht aufhalten kann.

Ende des 19. Jahrhunderts gelang es dem Österreicher  Paul Kupelwieser die schlafende Insel wieder zum Leben zu erwecken. Mit Hilfe des Nobelpreisträgers Dr. Robert Koch gelang die Ausrottung der Malaria, der Gärtner Alojz Čufar pflanzte Parkanlagen und erneuerte die Weinberge. Kupelwieser machte aus Brioni den modensten österreichisch-ungarischen Ferienort  und lockte somit die Berühmtheiten der Welt an.

Trotz der Malaria begann noch vor dem Aufstieg der Inselgruppe Brioni eine andere Geschichte, die Mali Brion völlig veränderte.
Im Jahre 1853 wurde Pula der Hauptkriegshafen der österreichisch-ungarischen Monarchie: es wurden ein Arsenal erbaut, eine Werft und eine Reihe von Einrichtungen, die für die Arbeit des Militärs und ihrer Experten notwendig waren. Natürlich musste dies auch geschützt werden und die Brioni waren wegen ihrer geographischen Lage dafür ideal geeignet. Von der ersten Kriegsfestung auf Veliki Brion an hat die österreichisch-ungarischen Armee bis zum Ende des 1. Weltkrieges ständig neue Festungen und Plätze für Kanonen und Torpedos gebaut, die zu dieser Zeit der modernste und effizienteste Weg zur Verteidigung des Hafens waren.

Die wichtigste Festung auf Mali Brion war Fort Brioni Minor, die den Zugang zu Pula durch den Fažana Kanal sicherte. Auf der Insel gab es zehn Festungsgebäude, sowie  kilometerlange Straßen und Eisenbahnlinien. Besucher der Insel können Sie auch heute noch besichtigen und den Geschichten zuhören.

Das Bild vom Paradies auf Erden wurde somit durch den Lauf der Zeit und der menschlichen Existenz auf Brioni mit Bildern von Krieg, Krankheit und Angst getrübt. Dem war auch auf Mali Brion so. Auch in ihrer glanzvollen Periode waren die Brioni-Inseln gleichzeitig das stärkste Militärgebiet weit und breit.

Steinmetze, Admirale und Soldaten verliessen die Inseln, ebenso die Römer, Goten, Franken, Venezianer und Österreicher. Endlich konnte Mali Brion sein wahres Gesicht preisgeben. Von der Vergangenheit unbelastet und im Einklang mit sich selbst, mit üppiger Vegetation, Vögeln, Hirschen und Mufflons. Es riecht nach Myrte und Rosmarin, man hört den Klang der Grillen und das Rauschen der Wellen.

Im Sommer, wenn sich die Nacht ganz langsam senkt, können wir jeden Abend Geschichten und Liedern lauschen, die die Wahrheit über die Welt und sich selbst zu offenbaren. Die Zeit scheint für einen Moment stehen zu bleiben, um sich dem Wesentlichen zu widmen. Wenn der Vorhang fällt und der letzte Besucher die Vorstellung verlässt, ist die Insel wieder dem Meer, der Sonne und dem Wind überlassen. So wie damals als Prospero die Insel verliess, nachdem er  sein Zauberbuch ins Meer geworfen hatte. Mali Brion ist jetzt die Insel von Ariel, eine Insel der Poesie, Musik und guter Laune.

According to legend, the Brijuni Islands form part of the original paradise, which remained intact after the devastating march of evil. It is therefore not surprising to hear that all that is beautiful in Istria is gathered in these good 700 hectares and that the Brijuni Islands are the most beautiful jewels in the crown of the Adriatic islands. These are embodied in the largest one of these islands, the once elite island of Veli Brijun. The island of Mali Brijun, on the other hand, is less well-known.

Welcome! Allow us to take you on a brief tour of this magical island located in the northern part of the archipelago of the Brijuni Islands.

You can listen to this audio guide anytime and anywhere: at home, in a hotel or on the beach, before going on holiday or when you are already in Istria. Just be careful when listening and remain attentive to the world around you to avoid potential dangers.

Let’s begin unveiling the mysteries of Mali Brijun.

In prehistoric times Veli and Mali Brijun are supposed to have been one single island. As time passed, probably in antiquity, the rising sea levels and erosion caused by strong ocean currents caused the islands to separate. Veli Brijun has always been the economic and cultural centre of the entire archipelago. Due to its rich deposits of high quality limestone and a somewhat remote and exposed location, the island of Mali Brijun was bestowed with a different fate.

Long before people populated this territory, it was a place where dinosaurs roamed. This is evidenced by the fact that over 200 dinosaur footprints have been found here dating back 100 – 200 million years.

The first human traces on the archipelago of Brijuni are, of course, much more recent and date back to the Neolithic period. The first inhabitants engaged in agriculture, pottery, hunting and fishing. They were also skilled in crafting stone tools and weapons. In fact, the amount of stone fragments found in this area indicates that some kind of stone processing workshop must have been located here.

In the 2nd millennium BCE, probably due to a rising insecurity caused by the incursions of new Indo-European peoples into this area, the indigenous inhabitants relocated from the open areas of the archipelago into the hills, where they built stone forts. These were surrounded by strong stone embankments carefully constructed as dry stone walls – there were as many as three such forts on the Gradina Hill on Veli Brijun. While there are several remains of dry stone forts on Veli Brijun, we only know of one such fort built on Mali Brijun.

Stonemasonry was an important craft in this area also in the period when the Brijuni archipelago was ruled by the Romans. The Romans began settling here in the 2nd century BCE. They established a new model of social relations and brought about an accelerated change in the image of the islands. They built a number of stone-built countryside villas surrounded by large estates which they called »villae rusticae«, or more dramatically »villo maritimo«, fish ponds, spas and temples dedicated to Neptune, Venus and other deities. There was one “villa rustica” also on Mali Brijun, but unfortunately its remains are scarce.

In ancient Roman times, viticulture, olive growing and stonemasonry flourished. This period also saw the beginning of trade with the Brijuni stone.

The Romans technologically perfected the technique of stone construction: they used mortar as a binding material for reinforcement. Since this new building technique relied on the use of lime, it was already in this period that lime kilns emerged on the Brijuni Islands. Lime kilns were also built on Mali Brijun as this island was abundant with rocks and firewood. The production of lime on the islands continued until the mid-20th century.

In Roman times quarries were located near the sea shore, which made loading ships easier. Stone blocks were dragged to the coast along rails dug into the ground and greased with tallow. To transport stone blocks along these rails, a wooden sleigh-like structure was used, similar to two snowmobiles connected with crossbeams.

The collapse of the Roman Empire in 476 was followed by a century of great changes. The history of the Brijuni Islands was shaped by the Ostrogoths, Byzantines, Franks and Slavs. The area of ​​the former Roman villa in the Dobrika Bay on Veli Brijun was a particularly lively place. On its grounds a new settlement emerged, which was surrounded by a mighty wall, built for protection in the turbulent times of late antiquity. The remains of these constructions can still be seen today. Slavery was gradually abolished in this area and replaced by the feudal system.

With the arrival of the Venetian Republic in the 14th century, there began a long and volatile period due to recurrent epidemics of plague and malaria. Stonemasons sourced the stone on a massive scale and dispatched it to Venice. There it adorns several palaces – the Doge’s Palace is believed to be one of them. The fall of the Serenissima in 1797 was followed by a century of stagnation due to malaria, which even Napoleon’s governor of the Illyrian Provinces failed to eradicate.

At the nd of the 19th century, it was the Austrian industrialist Paul Kupelwieser who finally managed to awaken the sleeping beauty. With the help of the Nobel Prize winner Dr. Robert Koch he succeeded in eradicating malaria and also employed an excellent gardener Alojz Čufar to create parks and restore the vineyards. Kupelwieser thus managed to turn the Brijuni Islands into the most cosmopolitan of all Austro-Hungarian resorts fascinating and attracting world famous visitors.

Despite recurring bouts of malaria, another story began unveiling already before the rise of the Brijuni Islands that would completely change the appearance of Mali Brijun. In 1853, Pula became the main war harbour for the Austro-Hungarian Empire: an arsenal, a shipyard and a range of facilities necessary for military operations were built there. Understandably, these facilities required protection and due to their geographical location the Brijuni Islands proved ideal for this purpose. From the construction of the first war fortress on the Straža Hill on Veli Brijun and until the end of World War I, the Austro-Hungarian army continually built new fortifications and positions for cannons and torpedoes, which at that time represented the most modern and efficient way of defending ports against incursions from the sea.

The most important fortress on Mali Brijun was Fort Brioni Minor, guarding the access to Pula through the Fažana Channel. There were as many as ten fortifications built on the island, separated by kilometres of roads and railway tracks. The visitors to the island are welcome to explore these fortresses and listen to their stories.

Thus throughout the centuries of human existence on the Brijuni Islands, the images of a paradise on earth intertwined with the images of war, disease and anxiety. This is also true of Mali Brijun. Even in its most glamorous days, the archipelago of the Brijuni Islands was also by far the most fortified military area in the region.

Now the stonemasons are gone. The admirals and soldiers are gone. So are the Romans, Goths, Franks, Venetians and Austrians. Mali Brijun can now finally reveal its true face. Unburdened by the past, it is finally in harmony with itself: showing off its lush vegetation, birds, deer and mouflons. The air smells of myrtle and rosemary, and you can hear the chirping of crickets and the murmur of waves.

In the summer, when the night slowly falls over the island, night after night theatre companies gather here to tell stories and sing songs revealing the truth about the world and ourselves. This is when time stops for a moment to give us a chance to touch the essence of silence. When the curtain drops and the audience member leaves, the island is again left to the sea, sun and the wind. Just like when Prospero left the island after throwing his book of magic into the sea. Mali Brijun is now the island of Ariel, the island of poetry, music and joy.