Ko stopimo na otoka Cres ali Lošinj, naš pogled nehote zazna kamenje. Kamni tu, kamni tam. Kamniti zidovi tu, kamniti zidovi tam. Nekateri se zdijo pravkar zgrajeni, drugi pa so samo sledi nekih boljših časov. Ne mine veliko in spoznamo, da je kamen neločljivi del tukajšnje pokrajine. Nahajamo se pravzaprav na področju, ki je eno izmed najgosteje pozidanih področij s suhozidno gradnjo na svetu. Človek je tu neločljivo povezan s kamnom.

Dobrodošli na Lošinju!

Dovolite, da vas popeljemo na kratko popotovanje po tej edinstveni pokrajini. Spoznali boste, kako kamen in človek tu že tisočletja soobstajata. Upamo, da boste potem bolje razumeli, kaj je tisto, kar vaš pogled zaznava, in zakaj so gradnjo na suho razglasili za nematerialno kulturno dediščino Hrvaške.

Ta avdio vodnik je zasnovan tako, da ga lahko poslušate kjerkoli in kadarkoli: doma, v hotelu, na plaži, ali celo na sprehodu po prostranih pašnikih Beleja ali Ustrin. Pazite le, da ostanete pozorni na svet okoli sebe in ne prezrete morebitnega bližajočega se kolesarja ali avtomobila, stopnic ali kamenja na stezi.

V krajih, kjer je kamna dovolj, je bil ta kot gradbeni material že od pradavnine prva, logična izbira. Omogoča namreč hitro gradnjo preprostih, pa vendar funkcionalnih struktur, od zidov do zaklonišč in bivališč. Kamnite strukture z lahkoto prilagajamo reliefu prostora in danostim okolja kot jih tudi prilagajamo novim, drugačnim potrebam uporabnikov. Ker pri suhi gradnji kamenje poberemo kar iz najbližje okolice, lahko rečemo, da kamen že od nekdaj omogoča sonaravno, trajnostno gradnjo.

Podoba kulturne krajine tega otočja se je spreminjala tako zaradi človekove potrebe po zavetju in preživetju kot tudi zaradi različnih družbenih in ekonomskih vplivov. Najstarejši ostanki suhih zidov izvirajo še iz bronaste dobe, to je iz 16. in 15. stoletja pred našim štetjem, ko so tedanji prebivalci zaradi migracij indoevropskih ljudstev in posledične večje negotovosti svoja bivališča pomaknili na vzpetine – tako kot tudi druga ljudstva v Istri, na Krasu in drugod. Te  utrjene naselbine imenujemo gradišča. Zagotavljala so otežen dostop, dobro varovanje in nadzor nad okolico. Kamniti nasipi, ki so jih obdajali, so v sebi skrivali skrbno zgrajena obzidja, ki so bila sezidana na suho, njihov potek pa je bil prilagojen morfološkim značilnostim vzpetine. Suhi zidovi so obdajali in varovali tudi pašnike, oljčne nasade, vinograde in kale, tj. naravne kotanje v kraški zemlji, kjer so zbirali deževnico za napajanje živali. Večina gradišč je imela tudi svoj pristan v vznožju pobočja. Edino gradišče, ki je med 25 lošinjskimi gradišči bilo zgrajeno ob sami obali, je bilo tisto v Osorju.

Otočje Cresa in Lošinja je bilo že od pradavnine na prepihu migracij in trgovskih poti Jadrana, zato ni presenetljivo, da so prebivalci različnih ljudstev živeli  na njih istočasno. Nekateri domnevajo, da so tu hkrati živeli že Iliri in prvotno mediteransko prebivalstvo, saj so se oblike njihovih kamnitih domov razlikovale – prvi so iz suhih zidov gradili oglate domove, drugi pa bolj okrogle. Čeprav so Liburni po svojem prihodu v času od 11. do 10. stoletja pred našim štetjem asimilirali prvotno prebivalstvo, se življenje ljudi ni bistveno spremenilo. Še naprej so živeli v gradiščih, se ukvarjali z ovčerejo, pridelavo oljčnega olja in vina, z obrtjo, lovom, ribolovom in piratstvom. O tem pričajo tudi arheološki ostanki in zapisi iz časov starega Rima.

Tla v teh krajih so kamnita, zato je od nekdaj bilo in je še vedno potrebno kamen stalno odstranjevati s kmetijskih površin. Odstranjeno kamenje se bodisi zbira v grubljah, to je v velikih kupih kamenja, ali pa se iz njih gradi suhe zidove ob robu njiv in pašnikov. Predvideva se, da suhi zidovi niso le ograjevali in varovali njiv in pašnikov pred divjačino ali erozijo, ampak so že v teh predzgodovinskih časih označevali tudi meje skupnih pašnikov, polj, gozdov, kale in poti ter tako ločevali kolektivno od zasebnega. Takšno kolektivno lastnino, ki ji tu pravijo »komunade«, so pozneje kot zatečeno stanje priznali tudi Rimljani, ki so v zadnjih dveh stoletjih pred našim štetjem postopoma naseljevali in prevzeli otočje.

Mir, ki je vladal v Rimskem cesarstvu, je omogočil razvoj mest, trgovine, kmetijstva in obrti ter sobivanja in mešanja severnoitalskih priseljencev in liburnijskih domačinov. Suhozidno gradnjo so Rimljani učvrstili z uporabo veziva: malte iz apna. Ta način gradnje so sprva uporabljali le pri gradnji hiš bogatih meščanov in sakralnih objektov. Na podeželju otočja so ga pri izgradnji hiš pričeli postopoma uvajati šele od 9. stoletja naprej.

Mesta so se v rimskem obdobju širila. Rimski veleposestniki so se na podeželju Cresa in Lošinja ukvarjali predvsem z živinorejo drobnice. Pomembno vlogo pri tem so odigrale podeželske pristave oz. »villae rusticae«, ki so jih okrožale velike posesti, povečini z dostopom do morja. Vaške skupnosti pa so na podeželju živele in delale tako kot poprej: za lastne potrebe so gojile pšenico, oljke in trto ter na komunskih pašnikih vzrejale drobnico.

Po razpadu Rimskega imperija so sledili nemirni in nestanovitni časi vdorov novih ljudstev – med njimi tudi Slovanov od 7. stoletja naprej – in menjav oblasti na otočju vse do leta 1409, ko sta Cres in Lošinj prišla pod beneško upravo, ki je tokrat trajala skoraj 400 let.

V fevdalnih časih Beneške republike se je podoba kulturne krajine na otočju močno spremenila. Največje spremembe je doživelo podeželje. Veleposestniki in cerkvena gospoda so živeli v glavnem v mestih, kmetje pa so na podeželju zakupljeno zemljo obdelovali in lastniku plačevali z deležem pridelka in s tlako. Na Lošinju, kjer se je bolj razširilo poljedelstvo, so poleg žit, oljk in grozdja pridelovali tudi fige, hruške in drugo sadje. Suhi zidovi in grublja, ki so nastala pri čiščenju tal, so še danes tihi pričevalci beneških časov v okolici Beleja in Ilovika, kamnite terase pa v jugozahodnem delu Lošinja.

Ovčarstvo se je razširilo predvsem na Cresu. Ovčarska gospodarstva so vodili najeti glavni ovčarji, ki so jih lastniki plačevali z deležem sira, mleka in volne. Paša je bila brez stalnega nadzora in čez vse leto, ovce so premikali le z enega ograjenega pašnika na drugega. Poleg ograd pašnikov je bila suhozidna gradnja značilna tudi za preprosta bivališča ovčarjev kot tudi posebnih ograd, ki so služili razvrščanju, molži in striženju ovac. Ta tip ovčarstva se je ohranil vse do konca 2. svetovne vojne, zato si lepo ohranjene »mrgare« oziroma ograde, še vedno lahko ogledate v okolici Ustrin.

Po razpadu Beneške republike in vojnih časih je v 19. stoletju Avstro-Ogrska poskrbela za gospodarski razcvet otočja. Lastništvo pašnikov in njiv je z veleposestnikov prešlo v roke posameznikov, kar je vodilo v veliko razdrobljenost parcel, ki je vidna še danes. Vsaka družina je skrbela za svoje ovce, način ovčereje pa se ni spremenil. Stroga pravila so določala rabo skupnih pašnikov »komunade« kot tudi pravico do uporabe kalov. Suhi zidovi, ki so razmejevali kali, so še danes vidni – na primer kal Pogana v okolici Beleja.

V poljedelstvu 19. stoletja sta bila najbolj razširjena oljkarstvo in vinogradništvo, ki pa sta tekom tega obdobja zaradi gospodarskih in političnih dogodkov doživela tako razcvet kot tudi propad. O slednjem pričajo tudi zapuščene in zaraščene kamnite terase in polja. V drugi polovici 20. stoletja je počasi usahnila tudi ovčereja – predvsem zaradi odseljevanja prebivalstva s podeželja in spremenjenega načina življenja.

Degradacija tradicionalnega kmetijstva v drugi polovici 20. stoletja in sodobna gradnja je suhozidno skoraj potisnila v pozabo. K sreči so tisti otočani, ki so se zavedali, da suhi zidovi niso rezervni gradbeni material, ampak nesnovna dediščina otočja, lotili zaščite in obnove suhih zidov, ki jih vidite ob cestah in v daljavi. Opazujte jih in videli boste, da se ne razlikujejo le po višini, ampak tudi po gradnji: nekateri so enojni in skoraj prosojni kot čipka, drugi pa z dvojnim licem in drobirjem na sredi. Suhi zidovi niso le kupi kamenja, so sledi preteklih časov in rok, ki so vsak kamen skrbno prijele in položile tja, kamor se lepo uleže.

Če boste na svojem sprehodu med kamnitimi suhimi zidovi zagledali kamen, ki je padel z zidu, ga položite nazaj. Poskrbite, da bo kamen zgodbo nekdanjih časov ponesel tudi v prihodnost. Hvala!

Kada stupimo na otok Cres ili Lošinj, naš pogled nehotice otkrije kamenje. Kamenje ovdje, kamenje tamo. Kameni zidovi ovdje, kameni zidovi tu. Neki izgledaju upravo izgrađeni, a drugi su samo tragovi nekih boljih vremena. Ne treba nam puno da shvatimo da je kamen ovdje bio neodvojivi dio krajolika. Zapravo se nalazimo na području sa najgušće izgrađenim suhozidima na svijetu. Čovjek je ovdje neodvojivo povezan s kamenom.

Dobro došli na Lošinj!

Dopustite mi da vas povedem na kratko putovanje po ovom  jedinstvenom krajoliku. Naučit ćete kako kamenje i čovjek koegzistiraju ovdje tisućama godina. Nadamo se da ćete tada bolje razumjeti što je ono što vaš pogled percipira, i zašto su suhozidi proglašeni nematerijalnom kulturnom baštinom Hrvatske.

Audio vodič je osmišljen tako da ga možete slušati bilo kada i bilo gdje: kod kuće, u hotelu, na plaži, ili čak u šetnji kroz prostrane pašnjake Beleja ili Ustrina. Samo budite oprezni i svjesni svog okruženja, obratite pozornost na bicikliste, jureće automobile, stepenice ili kamenje na stazi.

Na mjestima gdje ima dovoljno kamena,  kao građevinski materijal od pradavnina je bio prvi logičan izbor. Omogućava brzu izgradnju jednostavnih, ali funkcionalnih struktura od zidova do skloništa i stancija. Kamene strukture mogu se lako prilagoditi reljefu prostora i svojstvima okoliša, kao i prilagodbi novim, različitim potrebama korisnika. Kako se u gradnji suhozida koristi kamen sakupljen iz najbliže okoline, možemo reći da kamen od davnina omogućuje održivu gradnju.

Slika kulturnog krajolika arhipelaga mijenjala se kao rezultat ljudske potrebe za skloništem i opstankom, kao i zbog različitih društvenih i ekonomskih učinaka. Najstariji ostaci suhozida datiraju još iz brončanog doba, odnosno iz 16. i 15. stoljeća prije Krista, kada su ondašnji stanovnici zbog migracije indoeuropskih naroda i time uzrokovane neizvjesnosti svoje domove preselili u brda – kao što su to radili i drugi narodi u Istri, na Krasu i drugdje. Ova utvrđena naselja zovu se gradine. Osiguravale su otežan pristup, dobru zaštitu i kontrolu okolice. Kameni nasipi, kojima su okruženi, u sebi su skrivali pažljivo konstruirane zidine, izgrađene na suho, a njihov raspored je prilagođen morfološkim karakteristikama brda. Suhozidi su okruživali i štitili pašnjake, maslinike, vinograde i lokve, tj. prirodne krške depresije u tlu, gdje se prikupljala kišnica za napajanje životinja. Većina gradina imala je i svoju luku u podnožju padina. Jedina gradina koja je bila izgrađena na samoj obali, između njih 25 izgrađenih na području Lošinja, bila je ona u Osoru.

Otočje Cresa i Lošinja bilo je još od davnina na vjetrometini migracijskih i trgovačkih putova na Jadranu, zato nije čudno, da su stanovnici različitih naroda živjeli ovdje istovremeno. Neki vjeruju da su tu istovremeno živjeli Iliri i izvorna mediteranska populacija, jer su se oblici njihovih kamenih kuća razlikovali- prvi su suhozidnom gradnjom gradili kuće kvadratnih oblika, dok su drugi gradili kružne. Iako  su Liburni nakon dolaska u razdoblju od 11. do 10. stoljeća prije Krista asimilirali izvornu populaciju, ljudski život nije se bitno promijenio. Ljudi su  i dalje živjeli u gradinama, bavili su se ovčarstvom, proizvodili maslinovo ulje i vino, bavili se obrtništvom, lovom, ribolovom i piratstvom.  To dokazuju arheološki ostaci i zapisi iz doba starog Rima.

Tlo u ovom području je kamenito, zato je od davnina i još uvijek je potrebno kamen  uklanjati s poljoprivrednog zemljišta. Uklonjeno kamenje se prikupljalo u gomile (manjik, barbakan), velike nakupine kamenja ili su se od  njih gradili suhozidi (mocire, gromače) uz rub polja i pašnjaka. Pretpostavlja se da suhozidi nisu samo predstavljali ograđivali i štitili oranice i pašnjake od divljači ili erozije, nego su u prapovijesna vremena označavali granice zajedničkih livada, polja , šume, lokava i puteva te na taj način odvajali kolektivno vlasništvo od privatnog . Takvo kolektivno vlasništvo, koje se ovdje naziva ” komunade ” su kasnije kao zatečeno stanje  priznali i Rimljani, koji su u posljednja dva stoljeća prije Krista, postupno naselili i zauzeli cresko-lošinjski arhipelag.

Mir  koji je vladao za vrijeme Rimskog Carstva, omogućio je razvoj urbanizma, trgovine, poljoprivrede i obrtništva, kao i suživota i miješanja sjeverno-italskih doseljenika i liburnijskih domaćina. Suhozidnu gradnju Rimljani su učvršćivali pomoću veziva – vapnene žbuke. Ova metoda gradnje u početku se koristila samo prilikom gradnje kuća bogatih građana i vjerskih objekata . U ruralnim područjima, ova metoda prilikom izgradnje kuća počela se postupno uvoditi tek od 9. stoljeća pa nadalje.

U rimsko doba gradovi su se širili. Rimski zemljoposjednici u ruralnom području Cresa i Lošinja bavili su se uglavnom ovčarstvom. Važnu ulogu u tome odigrale su ruralne stancije “Ville Rustice” okružene velikim posjedima, uglavnom s izlazom na more. Seoske zajednice u ruralnim područjima živjele su i radile kao i prije: za vlastite potrebe uzgajale su pšenicu, masline i vinovu lozu,  te na zajedničkim pašnjacima uzgajali ovce.

Nakon raspada Rimskog carstva uslijedila su turbulentno i nestabilna vremena, prodor novih naroda – uključujući Slavena u 7. stoljeća nadalje – te promjena vlasti na otocima sve do 1409, kada su Cres i Lošinj pali pod mletačku upravu,  koja je trajala gotovo 400 godina.

U feudalno doba Mletačke Republike, kulturni krajolik arhipelaga bio je izložen jakim promjenama. Najveće promjene doživjela su ruralna područja. Zemljoposjednici i crkvena gospoda živjeli su uglavnom u urbanim područjima, dok su poljoprivrednici obitavali u ruralnim područjima, na zemljištima u zakupu, te vlasnicima plaćali dijelom usjeva i najamnim radom. Na Lošinju , gdje se poljoprivreda više raširila, osim žitarica, maslina i grožđa, uzgajale su se i smokve, kruške i drugo voće. Suhozidi i zidovi gomile nastali od čišćenja tla, još uvijek su nijemi svjedoci venecijanskog doba oko Beleja i Ilovika, kao i kamene terase u jugozahadnom dijelu Lošinja.

Ovčarstvo se proširilo uglavnom na otoku Cresu. Ovčarskim gospodarstvom upravljali su unajmljeni glavni ovčari, koje su vlasnici plaćali udjelom sira, mlijeka i vune. Ispaša se odvijala bez stalnog nadzora, a tijekom cijele godine ovce su selili iz jednog ograđenog pašnjaka u drugi. Osim za ograđivanje pašnjaka, suhozidi su bili značajni i za gradnju jednostavnih skloništa za  pastire i ovce, kao i za posebne pregrade koje su služile za  razvrstavanje, mužnju i šišanje ovaca (mrgar). Ovaj tip ovčarstva održao se do kraja 2. svjetskog rata, pa se dobro očuvane ” mrgare ” može pronaći kod Ustrina.

Nakon sloma Mletačke Republike i ratnog razdoblja, u 19. stoljeću Austro-Ugarska je donijela ekonomski razvoj arhipelaga. Vlasništvo pašnjaka i oranica sa zemljoposjednika prošlo je u ruke pojedinaca, što je rezultiralo usitnjavanjem parcela, što je vidljivo i danas. Svaka se obitelj brinula za svoje ovce, ali način ovčarenja nije se mijenjao. Stroga pravila odlučivala su o korištenju zajedničkih pašnjaka ” komunada ” kao i pravo na korištenje lokava. Suhozidi koji su razgraničavali lokve još su uvjek vidljivi-na primjeru lokve Pogana u blizini Beleja.

U 19. stoljeću najraširenije grane poljoprivrede bile su maslinarstvo i vinogradarstvo, ali tijekom tog razdoblja, zbog ekonomskih i plotičkih događaja, doživjele su nagli procvat, ali i krah. O tome svjedoče napuštene i obrasle kamene terase i polja. U drugoj polovici 20. stoljeća polako je zamrlo i ovčarstvo-uglavnom zbog odljeva ruralnog stanovništva i promjene načina života.

Degradacija tradicionalne poljoprivrede u drugoj polovici 20. stoljeća i moderna gradnja suhozidnu gradnju  gotovo su potisnula u zaborav. Srećom, otočani koji su svjesni da suhozidi nisu rezervni građevinski materijal, nego vrijedna, neopipljiva baštinu otoka, pristupili su zaštiti i obnovi suhozida koje vidite uz ceste  i u daljini. Promatrajte ih i vidjet ćete da se razlikuju,  ne samo po visini, nego i tipu gradnje: neki su jednostruki (unjul) i gotovo prozirni poput čipke, dok su drugi sa dva lica i sitnim kamenjem (sitneži, grohom) u sredini. Suhozidi nisu samo nakupine kamenja, nego tragovi prošlih vremena i ruku koje su svaki kamen brižno uzele i položile tamo gdje se lijepo veže.

Ako u šetnji između suhozida vidite kamen koji je pao sa zida, stavite ga natrag. Omogućite da se kamena priča o prošlim vremenima nastavi i u budućnosti. Hvala!

Wenn wir die Insel Cres oder Lošinj betreten, nimmt unser Anblick ungewollt Steine wahr. Steine hier, Steine dort. Steinmauer überall. Einige scheinen eben gebaut zu werden, die anderen sind aber nur Reste besserer Zeiten.  Es vergeht nicht lange Zeit und wir erkennen, dass Stein untrennbarer Teil hiesiger Landschaft ist. Eigentlich befinden wir uns auf dem Gebiet, das einer der dichtesten Bereichen mit Trockenmauerbauen ist. Der Mensch ist hier eng mit dem Stein verbunden.

Willkommen auf Lošinj!

Erlauben Sie uns, Sie auf eine kurze Wanderung durch diese einzigartige Landschaft hinzufahren. Sie werden erkennen, wie Stein und Mensch hier schon seit Jahrtausenden zusammen leben. Wir hoffen, dass Sie dann besser verstehen werden, was Ihr Blick wahrnimmt und warum Trockenbau zum nichtmateriellen Kulturerbe Kroatiens erklärt wurde.

Dieser Audio Führer ist so entworfen, dass Sie ihn irgendwo und irgendwann hören können: zu Hause, im Hotel, auf dem Strand oder sogar auf dem Spaziergang durch weites Weideland von Bele oder Ustrin. Passen Sie nur auf, aufmerksam auf die Umwelt um sich herum zu bleiben und einen eventuellen nähernden Fahrradfahrer oder Wagen, Treppen oder Steine auf dem Pfad nicht zu übersehen.

Dort, wo es viel Stein gab, war er als Baumaterial  schon seit der Urzeit eine völlig logische Auswahl. Er ermöglicht nämlich ein schnelles Bauen einfacher, aber doch funktioneller Strukturen von Mauern  bis zu Schutzräumen und Wohnungen. Die Steinstrukturen können leicht so dem Raumrelief und der der Gegebenheit der Umgebung angepasst werden als auch den neuen anderen Benutzerbedürfnissen. Da beim Trockenbau Steine direkt aus der Nahumwelt eingesammelt werden, kann man sagen, dass Steine schon seit einst einen naturgemäßen dauerhaften Bau ermöglichen.

Das Kulturlandschaftsbild dieser Inseln hat sich so wegen Menschenbedarf nach Unterkunft und Überleben als auch wegen verschiedener gesellschaftlichen und wirtschaftlichen Einflüssen verändert. Die ältesten Reste der Trockenmauer stammen noch aus der Bronzezeit, d.h. aus der 16. U. 15. Jh. Vor Christus, als die ehemaligen Einwohner wegen der Migration indoeuropäischer Völker und infolgedessen größerer Unsicherheit ihren Wohnsitz auf die  Erhebung umstellten – so wie auch die anderen Völker in Istrien, in Karsten und anderswo. Diese befestigten Siedlungen nennt man die Burganlage. Sie garantierten einen schwerfälligen Zugang, einen guten Schutz und eine gute Umgebungüberwachtung. Die Steinaufschüttung, die sie umgaben, versteckten in sich die sorgfältigen Mauer, die trocken gebaut wurden,  ihr Ablauf war aber  den morphologischen Merkmalen der Erhebung angepasst. Die Trockenmauern umgaben und schützten auch die Weiden, Olivenpflanzungen, Weinberge und Viehtränken, d.h. natürliche Mulden in der Karsten Erde, wo Regenwasser für Vieh tränken gesammelt wurde. Die meisten Burganlagen hatten auch die eigene Anlaufstelle, am Fußende Abhang. Die einzige Burganlage, die unter 25  Burganlagen von Lošinj direkt an der Küste gebaut wurde, war diese in Osor.

Die Inselgruppe von Cres und Lošinj war schon in der Urzeit in der Zugluft der Migrationen und Adriahandelswege, deswegen ist es nicht überraschend, dass die Einwohner verschiedener Völker dort gleichzeitig lebten. Einige vermuten, dass hier zeitgleich schon die Illyrer und die ursprüngliche mediterranische Bevölkerung, denn die Formen ihrer Heime unterschieden sich – die ersten bauten aus den Trochenmauern die eckigen Heime, die anderen aber mehr rundliche. Obwohl die Liburnen nach ihrer Ankunft in der Zeit von 11. bis zum 10. Jahrhundert vor Christus die ursprüngliche Bevölkerung assimilierten, veränderte sich das Leben der Leute nicht wesentlich. Sie lebten noch weiter in den Burganlagen, beschäftigten sich mit Schafzucht, Olivenöl- und Weinanbau, mit Handwerk, Jagd, Fischerei und Piraterie. Darüber zeugen auch archäologische Reste und Niederschriften aus der altrömischen Zeit.

Der Fußboden in dieser Stelle ist steinig, deswegen mussten die Steine fortdauernd von landwirtschaftlichen Flächen beseitigt werden, auch heutzutage. Die abgebrachten Steine werden in großen Steinhaufen gesammelt oder werden daraus Trockenmauern am Felder- und Weidenrande gebaut. Es wird vorgesehen, dass die Trockenbauern nicht nur einzäunten und die Felder und Weiden von Wildtieren oder Bodenerosion schützten, aber sie bezeichneten schon in diesen urhistorischen Zeiten auch die gemeinsamen Weiden-, Felder- und Waldgrenzen, Viehtränken und Wege und so trennten sie das kollektive vom Privateigentum. Solchen kollektiven Besitz, das hier „komunade“ benannt wird, haben später als Sachverhalt auch die Römer anerkannt, die in den letzten zwei Jahrhunderten v.Ch.  die Inselgruppe allmählich besiedelten und sie übernahmen.

Der Frieden, der in römischer Kaiserzeit herrschte, ermöglichte die Entwicklung der Städte, Handel, Landwirtschaft und des gleichzeitigen Aufenthalts und der Mischung nordöstlich – Italer Einwanderer und Einheimischer von Liburnien. Den Trockenbau verfestigten die Römer mit Bundemittel: Mörtel aus Kalk. Diese Bauweise wurde anfangs nur bei Hausbau reicher Bürger und Sakralobjekte verwendet, im Hinterland aber allmählich erst ab 9. Jahrhundert eingeführt.

Die Städte verbreiteten sich in der Römerzeit. Die römischen Großgrundbesitzer betrieben vor allem die Tierzucht von Kleinvieh. Dabei spielte eine große Rolle die die landschaftlichen Meiereien bzw. „villae rusticae“ ab, umkreist mit großem Grundbesitz, meistens mit Meerzugang. Die Dorfgemeinschaften aber lebten und arbeiteten auf dem Land so wie früher: für den Eigenbedarf züchteten sie Weizen, Oliven und Weinrebe, und auf der Kommunenweiden Kleinvieh.

Dem Untergang des römischen Reichs folgten unruhige und unbeständige Zeiten von Einbrüchen neuer Völker – unter ihnen auch der Slawen ab 7. Jh weiter – und Gewaltwechsel auf der Inselgruppe bis zum 1409, als die Inseln Cres und Lošinj unter venezianische Verwaltung, die diesmal fast 400 Jahre dauerte.

In den Feudalzeiten der Venezianischen Republik veränderte sich das Bild der Kulturlandschaft auf der Inselgruppe sehr. Die größten Veränderungen erlebte die Landschaft. Die Großgrundbesitzer und  die Kirchenherrschaft lebten in den Hauptstädten, die Bauern bearbeiteten auf dem Land in Pacht genommene Erde  und dem Besitzer zahlten sie mit dem Ernten Anteil und Fronarbeit. Auf Lošinj, wo die Landwirtschaft sich mehr verbreitete, baute man neben Getreide, Oliven,  und Trauben auch Feigen, Birnen und andere Obstsorten. Die Trockenmauern und ….(grublja??), das beim Bodenreinigung entstand, sind noch heutzutage stille Zeitzeugen venezianischer Zeiten in der Umgebung von Bele und Ilovik, die Steinterrassen aber in südwestlichem Teil von Lošinj.

Die Schafzucht verbreitete sich vor allem auf Cres. Die Schafwirtschaften wurden von den Hauptschafmietern geführt, die von Besitzern mit Käse-, Milch- und Schafwolle Anteil bezahlt wurden. Das Weiden war ohne fortdauernde Aufsicht durch das ganze Jahr,  die Schafe wurden von einer bis zur nächsten gezäumten Weide fortbewegt. Der Trockenmauerbau war neben den Weidengehegen auch für einfache Wohnungen der Schäfer charakteristisch als auch für besondere Gehegen, wo die Schafe eingeordnet, gemelkt und geschert wurden. Diese Art und Weise der Schaftzucht erhielt sich bis zum Ende des 2. Weltkriegs, deswegen können Sie sich gut aufbewahrte „mrgare“ bzw. Gehege Zäune  noch immer in der Umgebung von Ustrin ansehen.

Nach dem Verfall der Venezianischer Republik und Kriegszeiten besorgte im 19. Jh die Habsburger Monarchie für einen Wirtschaftsaufschwung der Inselgruppe. Der Weide- und Ackerbesitz wurde von Großbesitzern auf die Einzelpersonen übertragen, was zur Folge eine große Zersplitterung der Grundstücke führte, die noch heute sichtbar ist. Jede Familie sorgte für ihre Schafe, der Schaftzuchttyp veränderte sich aber nicht. Der Gebrauch der gemeinsamen Weiden „komunade“ als auch das Recht vom Benutzen der Viehgetränke wurden durch strenge Regeln bestimmt. Die Trockenmauern, durch welche die Viehgetränke gegrenzt wurden, sind noch heute sichtbar – z.B. der Keim Pogana in der Umgebung von Bele.

In der Landwirtschaft des 19. Jhs waren vor allem   Olivenzucht und Weinanbau verbreitet, die aber im Laufe dieses Zeitabschnitts wegen der wirtschaftlichen und politischen Ereignissen so ihre Blütezeit als auch den Zusammenbruch erlebten. Über dem Letzten zeugen auch verlassene und verwilderte Steinterrassen und Felder. In der 2. Hälfte des 20 Jhs hörte man allmählich auch der Scafzucht auf – vor allem der Abwanderung der Einwohner infolge, und veränderter Lebensweise.

Wegen der Degradation der traditionellen Landschaft in der zweiten Hälfte des 20. Jhs und zeitgenössischen Bauens ist der Trockenbau fast in Hintergrund geschoben worden. Zum Glück machten sich diejenigen Inselbewohner, denen es bewusst war, dass die Trockenmauern nicht nur Ersatzbaumaterial sei, aber das nichtmaterielle Kulturerbschaft der Inseln ran  und sie schützten und renovierten die Trockenmauern, die Sie an den Straßen und in der Weite sehen können. Beobachten Sie sie genau, so werden Sie feststellen, dass sie nicht nur nach der Höhe aber auch nach dem Bau unterschiedlich sind: einige sind einfach und fast durchsichtig wie eine Spitze, die anderen wieder mit  Doppelfacette und mittendurch mit Schutt gefüllt. Die Trockenmauern sind nicht nur Steine Häufen, sie sind die Spuren vergangener Zeiten und  Hände, mit welchen jeder Stein sorgfältig angefasst und dort gelegt, wohin er sich schön hinlegt.

Wenn Sie auf Ihrem Spaziergang zwischen den Trockenmauern einen Stein bemerken, legen Sie ihn  zurück. Sorgen Sie mal, dass der Stein die Geschichte ehemaliger Zeiten auch in die Zukunft  tragen wird.

Quando poggiamo il piede sulle isole di Lussino e Cherso il nostro sguardo involontariamente scorge la pietra. Pietra qua e pietra là. Muri di pietra qua e muri di pietra là. Alcuni sembrano appena costruiti, altri sono tracce di tempi migliori. Non passa molto e già scopriamo che in questi posti la pietra è parte intrinseca con il paesaggio. In effetti ci troviamo in una delle zone più densamente edificate con costruzioni a secco al mondo. Qua l’uomo è inestricabilmente legato alla pietra.

Benvenuti a Lussino!

Permetteteci di accompagnarvi in un breve viaggio per questo paesaggio unico. Scoprirete come la pietra e gli uomini coesistono da millenni.  Ci auguriamo che dopodiché potrete capire meglio che cos’è quello che il vostro sguardo scorge e perché le costruzioni a secco sono state nominate patrimonio culturale immateriale della Croazia.

Questa audioguida è stata concepita in modo da poter essere ascoltata ovunque: a casa, in albergo, in spiaggia oppure anche durante una passeggiata per i vasti pascoli di Belej o Ustrine. Ma attenzione al mondo che vi circonda, al ciclista che forse vi si sta avvicinando oppure alla macchina, alle scale o alle pietre sul sentiero.

Nei luoghi dove c’è molta pietra, questa logicamente si usa come materiale edile già dalla preistoria. La pietra, infatti, permette una costruzione veloce di strutture semplici, ma funzionali che vanno dai muri ai rifugi e alle dimore. Le strutture in pietra possono essere adattate al rilievo e alle condizioni ambientali in modo semplice. Inoltre, possono essere adattate anche a nuove e diverse necessità degli utenti. Dato che le pietre per le costruzioni a secco vengono raccolte nei paraggi, possiamo dire che la pietra da sempre consente edilizia sostenibile  e nel rispetto dell’ambiente.

Il paesaggio culturale di questo arcipelago ha cambiato aspetto per via della necessità dell’uomo di avere un riparo e sopravvivere, e a causa dei vari influssi sociali e economici.  I resti più antichi dei muretti a secco risalgono all’età del bronzo, quando gli abitanti di allora, a causa delle migrazioni dei popoli indoeuropei e all’incertezza che ne deriva, decidono di trasferire le proprie abitazioni sulle sommità delle alture.  Questi insediamenti fortificati vengono chiamati castellieri. Così l’accesso era reso difficile, si garantivano una buona protezione e il controllo dei dintorni. Gli argini che circondavano i castellieri nascondevano una cinta muraria costruita con cura e in tecnica a secco. Il loro percorso era adattato alle caratteristiche morfologiche del terreno. I muretti a secco circondavano e proteggevano anche i pascoli, gli uliveti, i vigneti e gli stagni detti kal che sono delle cavità formatesi naturalmente sul terreno carsico, usate per raccogliere l’acqua piovana per abbeverare il bestiame.  La maggior parte dei castellieri aveva anche un proprio approdo ai piedi dell’altura. L’unico castelliere, tra tutti i 25 di Lussino, che fu costruito vicino alla costa è quello di Osor.

Le isole di Cherso e di Lussino sono già dai tempi della preistoria al crocevia di migrazioni e rotte commerciali dell’Adriatico perciò non sorprende che gli abitati di popolazioni diverse vissero sulle isole allo stesso tempo.  Secondo alcune teorie anche il popolo degli Illiri e i primi popoli mediterranei ci avrebbero vissuto contemporaneamente, dato che le loro abitazioni di pietra hanno forme diverse – i primi costruivano con i muri a secco abitazioni di forma angolosa, mentre le atre erano di forma tondeggiante. Anche se al loro arrivo nell’ 11o fino al 10o secolo avanti Cristo i Liburni assimilarono la popolazione originaria, la vita degli abitanti non è cambiata in modo significativo. Continuarono a vivere nei castellieri, si occupavano di pastorizia, coltivazione di olio d’oliva e vino, artigianato, caccia, pesca e pirateria. Ne sono testimoni i resti archeologici e i testi scritti risalenti ai tempi dell’antica Roma.

Il terreno in queste zone è pietroso, perciò è da sempre stato necessario e lo è ancora oggi rimuovere le pietre dai terreni agricoli. Queste vengono accumulate in grandi banchi di pietre detti groumasi. Oppure vengono usate per costruire muretti a secco ai bordi dei campi e dei pascoli.  Si pensa che i muretti a secco non venissero usati solo per recintare i campi e i pascoli e proteggerli dalla selvaggina o dall’erosione, ma che già in questi tempi preistorici fossero demarcatori di confine dei pascoli congiunti, campi, foreste, stagni e sentieri. In questo modo si divideva la proprietà collettiva da quella privata. Tale proprietà collettiva chiamata qui »komunade«, è stata poi riconosciuta anche dai Romani, i quali negli ultimi due secoli avanti Cristo si stavano insidiando e prendevano possesso delle isole.

La pace che regnava nell’Impero Romano ha reso possibile lo sviluppo delle città, del commercio, dell’agricoltura e dell’artigianato e inoltre la convivenza e il mescolarsi di immigrati nord italici con gli abitanti liburnici.  I Romani irrobustirono la costruzione a secco con l’uso del legante: malta a base di calce. Questo tipo di costruzione è stato dapprima usato solo nell’edilizia delle case di cittadini ricchi e di edifici sacri. Nella campagna isolana questo legante venne introdotto nella costruzione delle case solo dal 9o secolo in poi.

Nell’era romana le città si espandevano. I latifondisti romani nella campagna di Cherso e Lussino si occupavano prevalentemente di allevamenti di bestiame minuto. Hanno svolto un ruolo importante in questo anche le ville rustiche che erano circondate da grandi proprietà che per la maggior parte avevano accesso al mare. Le comunità paesane della campagna continuavano a vivere e lavorare come prima: coltivavano grano, ulivi e vitigni per i propri bisogni e allevavano bestiame minuto sui pascoli comunali.

Dopo la caduta dell’Impero seguirono tempi burrascosi e incerti con invasioni di popoli nuovi – tra i quali anche gli slavi dal 7o secolo in poi – e l’alternanza al governo sulle isole fino al 1409 quando Cherso e Lussino passarono all’amministrazione veneziana che si mantenne circa 400 anni.

Nei tempi del feudalesimo della Repubblica di Venezia l’immagine del paesaggio culturale cambiò fortemente. I cambiamenti più notevoli hanno avuto impatto sulle zone rurali. I latifondisti e la signoria ecclesiastica vivono per lo più nelle città, i contadini nelle campagne, invece, coltivano la terra in usufrutto e ripagano il Signore proprietario con una parte del raccolto e con il proprio servizio. A Lussino, dove l’agricoltura è più diffusa, oltre i cereali, gli ulivi e la vigna coltivavano anche fichi, pere e altra frutta. I muri a secco e i groumasi, che sono sorti a seguito della raccolta delle pietre dal terreno, sono oggi testimoni silenziosi del passato veneziano nei dintorni di Belej e Ilovik, le terrazze di pietra, invece, ne sono testimoni nella parte sudovest di Lussino.

La pastorizia si è diffusa soprattutto sull’isola di Cherso. Le tenute pastorali erano dirette da pastori principali assunti dai proprietari e che venivano pagati con una quota del formaggio, del latte e della lana.  Il pascolo degli animali non era sorvegliato permanentemente e si svolgeva tutto l’anno, le pecore venivano semplicemente mandate da un pascolo recintato all’altro. Oltre i recinti dei pascoli, la costruzione a secco era caratteristica anche per le abitazioni semplici dei pastori e per le recinzioni che si usavano nel periodo del raggruppamento, della mungitura e di tosatura delle pecore. Questo tipo di pastorizia si mantiene fino alla fine della 2a guerra mondiale e perciò è possibile vedere ancora oggi le recinzioni chiamate  »mrgare« che sono ben conservate nei dintorni di Ustrine.

Dopo la fine della Repubblica di Venezia e del periodo bellico, la monarchia Austro Ungarica nel 19o secolo si fa carico dello sviluppo economico delle isole. La proprietà dei pascoli e dei terreni passa dalle mani dei latifondisti a quelle dei singoli individui il che comporta una frammentazione dei terreni che è visibile ancora oggi. Ogni famiglia si prendeva cura delle proprie pecore, il modo di fare pastorizia invece non è cambiato. L’uso dei pascoli comuni chiamati »komunade« e l’uso degli stagni era determinato da regole severe. I muretti a secco che delimitavano gli stagni, sono visibili ancora oggi – ad esempio lo stagno Pogana presso Belej.

Nell’agricoltura del 19o secolo l’olivicoltura e la viticoltura erano le più diffuse, ma in questo periodo subirono sia gli alti che i bassi e il tracollo.  Ne sono testimoni le terrazze di pietra e i campi incolti e abbandonati. Nella seconda metà del 20o secolo man mano scompare anche la pastorizia  – soprattutto a causa delle emigrazioni degli abitanti e del nuovo stile di vita.

Il degrado dell’agricoltura tradizionale nella seconda metà del 20o secolo e l’edilizia moderna hanno rischiato di spingere nel dimenticatoio la costruzione a secco. Per fortuna quegli isolani, che erano consapevoli  del fatto che i muri a secco non andavano usati come materiale da costruzione di scorta, bensì formavano il patrimonio immateriale delle isole, cominciarono a  proteggere e a restaurare i muretti a secco che potete vedere lungo le strade o in lontananza. Se li osservate attentamente vedrete che non variano soltanto in base all’altezza, ma anche per tipo di tecnica usata: alcuni sono muri a una testa e sono trasparenti come un pizzo, altri, invece, sono muri a due teste con due facciate di pietre a vista e con riempimento interno. I muri a secco non sono solo mucchi di pietra, ma sono tracce di tempi passati e di mani che prendevano e adagiavano con cura le pietre proprio dove combaciavano meglio.

Se durante la vostra passeggiata tra i muri a secco vedete una pietra che è caduta dal muro, riponetela al suo posto. Fate in modo che la pietra racconti la storia passata anche in un futuro. Grazie!

When setting foot on the island of Cres or Lošinj, you can’t help but notice stones. There are stones everywhere, with stone walls crisscrossing the landscape. Some seem to have been built quite recently, while others are mere remnants of times past. It doesn’t take long to realise that stone is an inseparable part of this landscape. In fact, you are now in one of the most densely built-up areas with drywall constructions in the world. Here, the lives of the local people are intertwined inextricably with stone.

Welcome to Lošinj!

Let us take you on a brief journey through this unique landscape. You will learn how people and stone have coexisted here for thousands of years. We hope that you will then better understand this scenery, and the reason why drywall building has been declared as intangible cultural heritage of Croatia.

You can listen to this audio guide anytime and anywhere: at home, in a hotel, on the beach, or even on a stroll through the vast pastures of Belej or Ustrin. Just be careful to remain attentive to the world around you and make sure not to overlook approaching cyclists or vehicles, steps or rocks along your path.

Ever since the ancient times, in places abundant with stone, people have used stone as the most obvious choice of building material. It enables rapid building of simple yet functional structures ranging from walls to various kinds of shelters and residences. Apart from being easily adaptable to the surface features of the ground and the properties of the environment, stone structures can also be adapted to emerging and changing needs of their users. Since stone used in dry walling is simply harvested from the nearest surroundings, we could say that stone has always enabled sustainable and eco-friendly construction.

Throughout history, human need for shelter and survival, along with various social and economic impacts, has transformed the cultural landscape of this archipelago. The oldest remains of dry stone walls date back to the Bronze Age, to the 16th and 15th centuries BCE, when due to migrations of Indo-European peoples and the resulting uncertainty people moved their homes into the hills – the trend which can also be observed elsewhere in Istria and the Karst. These fortified settlements or forts (gradišča) made access difficult, thus enabling excellent protection and control of the surrounding area. Stone embankments surrounding the forts concealed carefully constructed dry walls, the course of which was adapted to the morphological characteristics of the hill. Protective dry walls were also built around pastures, olive groves, vineyards and ponds (these are natural karst hollows used for collecting rainwater for watering livestock). Most forts also had their own dock at the foot of the hill. Among Lošinj’s 25 forts, the only fort built on the coast was the one in Osor.

Ever since the ancient times, the archipelago of Cres and Lošinj has been located at the intersection of migration and trade routes of the Adriatic, which is why it should come as no surprise that various peoples lived here simultaneously. Some believe the place was shared by the Illyrians and the indigenous Mediterranean population as evidenced by the difference in the shape of their stone houses: those of the former were square while those of the latter were rounder. Although after their arrival in the period from the 11th to the 10th century BCE, the Liburni assimilated the indigenous population, the lifestyle of people did not change significantly. As evidenced by the archaeological remains and records from ancient Rome, people continued to live in forts, breeding sheep, producing olive oil and wine, working in traditional crafts, hunting, fishing, and engaging in piracy.

The rocky surface of the ground in these areas has always called for removal of stone rocks from agricultural land. The stones removed were either collected in large heaps of stones called grublje, or used as building material for dry stone walls running along the edges of fields and pastures. Such dry walls were used not only to delineate and protect arable land and pastures from deer or erosion, but also to mark the boundaries of communal pastures, fields, forests, ponds and pathways, thus separating individual property from collective property. Such collective property known as “komunade” was later also acknowledged as a pre-existing state by the Romans, who in the last two centuries BCE gradually settled here and took over the archipelago.

Peace reigning over the Roman Empire enabled the development of towns, trade, agriculture and crafts and also facilitated co-existence and blending of north-Italic immigrants with the Liburnian locals. The Romans used lime mortar as a binding material to reinforce their dry wall constructions. This method was initially used only in the construction of houses of rich citizens and of religious buildings. It wasn’t until the 9th century that it was gradually introduced also in rural areas of the archipelago.

The Roman period heralded the growth of towns and cities. In rural areas of Cres and Lošinj, Roman landowners engaged mainly in sheep and goat breeding. An important role in this activity was played by countryside villas called »villae rusticae«, which were surrounded by large estates, most of which had access to the sea. In rural areas, village communities continued to live and work just as they had before: they grew wheat, olives and vines for own consumption, and engaged in sheep and goat breeding on communal pastures.

The collapse of the Roman Empire was followed by the turbulent and changing times marked by the incursions of new peoples – including the Slavs from the 7th century onwards – and by the shifting of power on the islands up until 1409, when Cres and Lošinj fell under Venetian administration, this time lasting almost 400 years.

In the feudal times of the Venetian Republic, the image of the landscape on the island underwent significant changes, most notably in the countryside. Landowners and the clergy lived mainly in urban areas. In the countryside, they leased their land to farmers, who paid rent by bonded labour and a share of the crops. On Lošinj, where agriculture was more widespread, they grew cereal crops, olives and grapes, as well as figs, pears and other fruits. As by-products of cleaning the fields, dry stone walls and stone heaps (grublje) around Belej and Ilovik, and stone terraces in the south-western part of Lošinj remain silent witnesses of the Venetian era.

Sheep breeding was widespread mainly on the island of Cres. Sheep farms were managed by hired head shepherds who were paid in cheese, milk and wool. Grazing took place without continuous surveillance, and throughout the year, the flocks of sheep were moved from one enclosed pasture to another. In addition to pasture enclosures, dry walling was typically used for building simple huts for shepherds as well as special sheepfolds used for classification, milking and shearing of sheep. This type of sheep breeding was preserved until the end of World War II, which is why around the village of Ustrine you can still notice well-preserved sheepfolds called “mrgare”.

In the 19th century, after the collapse of the Venetian Republic and the times of war, the Austro-Hungarian Empire fostered the economic development of the islands. The ownership of pastures and arable land passed into the hands of individuals, a process which resulted in a great fragmentation of land lots that can still be noticed today. While the traditional way of sheep breeding remained unchanged, each family tended their own flock of sheep. Strict rules were applied concerning the use of common pastures called “komunade” and concerning the right to use the ponds. Dry walls delineating the ponds are still visible today – one example is the pond Pogana (Rat Pond) near the village of Belej.

In the 19th century, the most widespread agricultural activities were olive growing and viticulture. Due to certain economic and political events, this period witnessed their flourishing as well as their decline. Traits of the latter can be seen in abandoned and overgrown stone terraces and fields. In the second half of the 20th century, sheep breeding, too, slowly disappeared – mostly due to the emigration of people from the countryside and the changing lifestyles.

Due to the degradation of traditional agriculture in the second half of the 20th century and modern methods of construction, dry walling virtually passed into oblivion. Fortunately, those islanders who were aware of the fact that dry walls do not represent a ready source of spare building material but are an essential part of the intangible heritage of the islands, took on the protection and restoration of dry stone walls which you can now see along the roads and in the distance. On close inspection, you will notice that they do not only differ in height but also in construction: some are single walled and almost as see-through as lace, while others are double walled and filled with rubble in the middle. Dry walls are not only heaps of stones, they are witnesses of times past and traces left by hands which held each stone and carefully placed it where it would fit perfectly.

If on your walk between the dry stone walls you see a stone has fallen off a wall, do put it back. Make sure the stone carries the story of former times well into the future. Thank you!